Post #4033325

22. julij je tisti dan, ko v norveških medijih spet berem zadnje besede ustreljenih najstnikov, pričevanja preživelih, ki se počutijo krivi, ker so živi. Sledim časovnici pokola in se (z nekega drugega mladinskega tabora na Utøyi) spomnim krajev umorov. Pred 15 leti sem neprespano noč bral teroristov manifest, poskušal sem razumeti, kako so zablode o nekem »kulturnem marksizmu« vodile v to norost. Neprijetno nadrealistično je živeti v državi, kjer teroristovo zablodo ponavlja predsednik vlade.